instrumenti

 

Nekoč je tamburaš igral sam s tamburo samico. Tudi danes se to dogaja pri starih ljudskih napevih. Lepše sozvočje je ob večjem številu glasbenikov. Že trije glasbeniki lahko sestavljajo najmanjši tamburaški zbor, imenovan tercet, znani pa so tudi kvarteti, kvinteti itd. Ponavadi ima mali tamburaški zbor od 7 do 10 članov. Če je članov več, govorimo o večjem tamburaškem zboru. V primeru, da je v skupini 20 ali več tamburašev, tak zbor lahko imenujemo tamburaški orkester. Obstaja veliko načinov oblikovanja tamburaškega zbora. Ponavadi se oblikujejo skupine osmih tamburašev: Bisernica I. i II., Brač I., Brač II., Brač III., Čelo-Brač (ali Čelović), Bugarija II. in Berda; za takšno sestavo je tudi največ tamburaških skladb. Tamburaška skupina Šukar večinoma uporablja tambure sremskega E-štima in najbolj pogosto uporablja naslednja glasbila: brač 1, brač 2, tamburaško čelo, bugarija in bas. Pogosto 1. brač zamenjata bisernica, ki v tem primeru igra osnovno melodijo, ali violina. Skupina Šukar na nastopih napogosteje uporablja tudi kontrabas, ki nadomešča tamburaški bas, berde ali begeš. Za vsa naša glasbila je značilno, da imajo štiri strune (pri nekaterih glasbilih je prva struna podvojena) in so uglašene v čistih kvartah, razen bugarije, ki je uglašena na kitarski način. Vse tambure igramo s pomočjo trzalic iz kravjega roga, ki jih sami tudi izdelujemo.

Po budistični mitologiji je prvo tamburo ustvaril bog Tamburu, zaščitnik glasbe in glasbenikov. Tambura je ljudsko strunsko glasbilo, brenkalo, na katerega lahko brenkamo in trzamo. Je tradicionalna in ne avtohtona kulturna dobrina južnih Slovanov in drugih narodov na balkanu. Sorodna je ruski balalajki, ukrajinski banduri, italijanski mandolini, španski kitari in drugim podobnim glasbilom, ki vsa izvirajo iz Perzije (današnji Iran). Prvi zgodovinski viri o obstoju glasbila, podobnega tamburi, so stari več kot 5000 let, in sicer gre za Asirsko tamburo, ki je popolnoma podobna naši tamburi. Tambura se razvila iz strunskega glasbila, znanega že v stari kulturi Mezopotamije. Sliko glasbila z dolgim vratom in malim hruškastim trupom so našli vrezano v kamnu iz 3. stoletja. O prednikih tambure govorijo tudi ohranjene risbe v Tebah v Egiptu. Na teh slikah se ne vidi, ali so te dolgovrate lutnje (znanost jih imenuje kopjastelutnje) že imele prečke ali ne. Take lutnje se kasneje pojavijo tudi pri Grkih in Rimljanih z nazivom pandora. Ime tambure izvira od perzijske besede t-n , kar pomeni struna. Iz tega korena je tudi perzijski naziv denbar in arabski tambur. Arabski teoretik Alfarabi v 10. stoletju omenja različne vrste tambure in navaja redosled prečk na bagdadski tamburi. V razvoju lutenj razlikujemo dva tipa lutenj: kratkovrato in dolgovrato lutnjo, iz katerih izvirajo vsa glasbila, sorodna tamburi. Kratkovrato lutnjo so Arabci prinesli v Španijo, na Sicilijo in južno Italijo. Iz nje se je v Španiji razvila kitara, v Italiji pa mandolina. Od dolgovrate lutnje, ki so jo prav tako prinesli Arabci, v Italiji nastane colascione, glasbilo zelo podobno tamburi. Ohranilo se je vse do 18. stoletja, ko ga je nadomestila mandolina. Dolgovrata lutnja je prišla s Turki tudi na Balkan kot tambura, v Bolgarijo kot pandura, v Ukrajino kot bandura, v Rusijo kot balalajka in domra, medtem ko se v nekaterih tatarskih krajih imenuje prav tako tambura. Čeprav tamburo lahko srečamo ponekod pri Bolgarih, Grkih in Albancih, se je to glasbilo najbolj udomačilo na Balkanu, in sicer najprej pri muslimanih, od katerih so tamburo postopoma sprejeli tudi ostali bližnji narodi ter prebivalci okoliških dežel. Natančen čas prihoda tambure iz njene pradomovine na balkanski polotok ni znan. Nekateri menijo, da so Južni Slovani na današnja območja s tamburo prišli že pred 13. stoletjem, drugi pa so prepričani, da so jo k nam prinesli šele Turki pred nekaj več kot 500 leti. Dr. JosipAndrić v svoji šoli za tamburo navaja, da je tambura prišla na sedanje območje pred 1300 leti s starimi Slovani. Podobno mnenje je moč najti v kroniki bizantskega pisatelja Teofilakta Simokate iz 7. stoletja, ki piše, da so bili na meji Bizanca ujeti trije Slovani, ki so namesto orožja nosili strunska glasbila. Prihod tambure na tukajšnje prostore povezujemo s pojavom različnih narodov, ki so se preseljevali in osvajali nova področja in ki so poleg orožja s seboj prinesli tudi nekatere dele svojih kulturnih navad, kot so oblačila in običaji, ustna književnost, pesmi, plesi in tudi nekatera glasbila. Skupno življenje različnih narodov na istem prostoru pripelje do medsebojnih vplivov in do bogatenja duhovne ustvarjalnosti, ker so narodi drug od drugega sprejemali nekatere običaje, verovanja, način oblačenja, pesmi ter začeli uporabljati tudi enaka glasbila. Najstarejši ohranjeni pisani zgodovinski dokument o tamburi na sedanjih prostorih izhaja iz 1551 leta, in sicer zapis o tamburi v Bosni najdemo v potopisu N. Nicolaea, ki je bil spremljevalec francoskega konzula v Turčiji. Vsekakor lahko ugotovimo, da je Bosna staro središče ljudske tambure. S selitvijo Šokcev in Bunjevcev iz Bosne je tambura prišla v Slavonijo in Bačko, posledično pa je v 18. in 19. stoletju postala najbolj izrazito narodno glasbilo Slavonije in Vojvodine. Nato se tambura pojavi tudi na Kosovu in Metohiji, v Makedonijo, Liki, Kordunu, Sloveniji, Zagorju, Medjimurju in delu južne Madžarske. Najstarejša ohranjena tambura je iz srede 19. stoletja. Ima majhen trup (23 cm), dolgi vrat (46 cm), glavo (26 cm) z 10 ključi za 10 strun. Skupna dolžina te tambure je 95 cm. Pri Makedoncih, Albanacih in Bosancih je tambura do danes ohranila svojo izvirno orientalno obliko s trebušastim trupom, zelo dolgim vratom in špičasto glavo s ključi spredaj in ob strani. V Slavoniji in Bački njena oblika doživlja nekatere pomembne spremembe: vrat se skrajšuje, oblika glave postane polžasta, strune pa se uglašujejo zelo različno. Včasih se hruškasta oblika pod vplivom kitare menja v dvojno bučastega, s tem pa se je tambura oddaljila od izvirne zgodovinske tambure. Kot so se razlikovale vere, jeziki in vse, kar so različni narodi prinesli na današnje območje, kjer se tambura igra, tako so bila različna tudi glasbila, vse dokler se s časom in glasbeno prakso niso ustalile oblika, velikost, uglasitev in vrste sodobnih tambur.

TAMBURA SAMICA V času Turkov je bila tambura eden od najbolj priljubljenih glasbil bosanskih janičarjev, ki so nanjo igrali kot solisti »samci«, tako da se je tambura imenovala tudi samica. Ta tambura je imela dve struni. Tudi danes to vrsto tambure najdemo pretežno v Slavoniji, Liki in Vojvodini, ljudje jo pa še vedno kličejo tambura-samica. Včasih se za to tamburo uporabljajo tudi drugi nazivi: dangubica, razbibriga, tikvara ali podpalac. Ti nazivi govorijo o njenem videzu, načinu igranja ali razpoloženju, ki ga ustvarja pri poslušalcih ali pri godcu samcu, ki nanjo igra.Tambura samica je le ena od stopenj v razvoju tambure, verjetno pa se je spreminjala in razvijala, ker je bil vsak godec običajno tudi izdelovalec svoje samice. Najpogosteje ima obliko buče, ki je po dolžini prerezana na dve enaki polovici. Ponavadi jo izdeluje godec, in sicer v velikosti, ki najbolje odgovarja njegovi roki in glasu. Deli samice so telo, vrat, glava z mehanizmom za uglaševanje in strune, ki so napete prek konjička in kobilice.

Tambura ima tri dele: telo (korpus), vrat in glavo. Telo je izdolbljeno iz javora ali klena, včasih tudi iz jesena, oreha ali vrbe, hruške, češnje ali slive, redkeje pa se najde tudi telo, narejeno iz lupine želve. V sedanjem času se nekatere tambure, še posebej tiste z večjim korpusom, ne dolbejo, ampak izdelujejo iz tenkih zvitih letev. Telo ima lahko torej hruškasto ali kitarsko obliko. Telo je pokrito s tenko desko iz mehkega lesa (smreka, jelka, cedra), ki se imenuje glasnica (tahta). Del glasnice je ponavadi zaščiten s trdim lesom (oreh ali ebanovina), in sicer zaradi zaščite pred delovanjem trzalice. Na glasnici so zvočne odprtine, luknjice, in sicer jih je od 8 do 24. Na novejših tamburah je ponavadi samo ena večja luknja v sredini. Vrat tambure (držak, ročica ) je praviloma dolg. Vzdolž njegove zgornje strani, ki je ponavadi prekrita s temnejšo in tršo desko, je pritrjena obiralka, na kateri so povprek pribite (nekoč pa ovite) prečke ali kote. Prečke so narejene iz jeklene strune (včasih iz tetive). Označujejo mesto, kjer se s pritiskom prsta skrajša struno oz. menja višina tona. Na prvotnih tamburah so prečke razvrščene po netempirani uglasitvi, na novejših pa po tempirani, ponavadi kromatski, zelo redko diatonični (v tem primeru prečke segajo le do polovice vratu s spodnje strani za cele tone in z zgornje strani navzdol do polovice za poltone). Glava tambure je na koncu v stožičasti ali polžasti obliki. V glavo so nameščeni vijaki. Namesto izvirnih lesenih ključev se danes v glavo pritrjuje mehanizem za navijanje strun, ki je prilagojen polžasti glavi. Med glavo in vratom leži konjiček z vrezano vdolbino za vsako struno. Strune so nameščene od ključev čez konjička, vzdolž vratu in korpusa, na katerem leži kobilica z izrezi za strune. Strune se pritrdijo na koncu trupa od spodaj za zapenjalce. Število strun se razteza od 2 do celo 169, vendar so najbolj pogoste tambure, ki imajo od 4 do 6 strun. Lahko so uglašene na enak ton (enoglasne tambure) ali na 2, 3, 4 in več tonov, in to v kvartah (4 strune - dve dvojni in dve enojni struni, uglašene v kvartah, ali ena dvojna in tri enojne strune, prav tako uglašene v kvartah), kvintah (tri dvojne strune, uglašene v kvintah), včasih pa v tercah ali sekundah. Strune se trzajo ali udarjajo s trzalico. Dolžina tambure, najpogosteje izdelovane, je med 45 in 115 cm. Najbolj pogoste so tambure, dolge 70 in 95 cm, vendar pa obstajajo tudi zelo majhna glasbila (37 cm), v tamburaških orkestrih pa se uporabljajo tudi velike tambure (140 - 200 cm). Svojo prvotno obliko tambura ohrani v Bosni, drugod pa je njena oblika zelo različna in tambure se glede na velikost različno imenujejo. Različna oblika in velikost tambur sta odvisni od njene vloge v tamburaškem ansamblu.

Ljudstvo je samo naredilo različne vrste tambur in jih imenovalo z različnimi imeni. Godec na tamburi se imenuje tamburaš, izdelovalec tambure pa tamburar. V tamburaškem orkestru ali skupini obstajajo tambure različnih velikosti. Za visoke tone se uporabljajo manjša glasbila, za bolj globoke pa večja

Bisernica ali Prim (1 i 2) (po arabsko: tambur-sedefli): je najmanjša tamburica v tamburaškem zboru in ima najvišji zvok. Prav zaradi tega je še posebej izpostavljena v zvočni sliki orkestra. Pravijo tudi, da igra sopranski part, lahko pa jo primerjamo tudi z vlogo violine v godalnem kvartetu. Zaradi svojega značilnega visokega zvoka in malih dimenzij je še posebej primerna za igranje, okrašeno z različnimi okraski, ki pogosto zvenijo vurtuozno v rokah pravega glasbenika. Ponavadi jo igrajo najboljši tamburaši. V majnih sestavih se pojmuje kot vodilno glasbilo, medtem ko ima lahko v orkestrih tudi drugačno vlogo. Druga bisernica se od prve razlikuje le po partu, ki ga igra, oz. druga bisernica igra drugo melodijo. Njeno telo ima obliko glave ali pa je hruškasto. Na starejših glasbilih so napete štiri kovinske strune, vse uglašene v istem tonu d2. Novejše bisernice imajo tri pare strun, uglašene v kvinti od tona g. Godec drži bisernico, naslonjeno na prsa, in trza s trzalico. Obseg glasbila sega od d2 do h3. Ta part bisernice se izpisuje v violinskem ključu, in sicer za oktavo globje, tako da je njen zvok rezek in zvonek in za oktavo višji od zapisanega. V tamburaškom zboru ima bisernica vlogo visokega sopranskega glasbila. V velikem tamburaškem orkestru se uporabljajo tri bisernice (I, II, III). Tretjo bisernico ponekod imenujejo tudi kontrašica. V Vojvodini se bisernici reče prim, II. bisernici pa tercprim ali tercprima. Pri igranju ljudskih melodij bisernico pogosto zamenja violina. Pri sremskem E-sistemu ali štimu je bisernica hruškaste oblike. Ima pet strun, od katerih je najvišja dvojna. Uglasitev bisernice ali prima sremskega štima je: e2, h1, fis1, cis1.

Brač ali A-basprim (1., 2., in 3.)(po nemško: Bratsche, italijansko: braccio) je tambura srednje velikosti, malo večja od bisernice, na katero se igra zelo podobno kot na bisernico. Na hruškastem trupu starejših glasbil je vsajen dolgi vrat, nad katerim so napete štiri metalne strune, uglašene v enakem tonu d1. Novejša glasbila imajo tri pare strun, uglašene v razmiku kvinte od tona g. Obseg brača seže od g do e3. Zaradi lažjega premikanja leve roke vzdolž vratu med igranjem godec podpira glasbilo z vrvico ali pasom, ki jo veže za njegovo glavo in spodnji del tambure ter jo položi prek leve rame. Strune trzamo s trzalico. Zardi velikosti brač ima nižji zvok in se uporablja za srednje tone. Njegov zvok je po višini najbližji človeškemu glasu. Brač je tudi osnova polnosti tamburaškega orkestra in je zato izjemno pomembno glasbilo, ki je ponavadi najštevilčnejše v orkestru. V dobro uravnoteženem orkestru 1. in 2. brač tvorita tretjino vseh glasbenih partov. V tamburaškem zboru ima brač vlogo melodijskega glasbila (soprana in alta). V velikem tamburaškem orkestru se uporabljajo do trije različni parti za brač (I, II, III). Part za brač se izpisuje v violinskem ključu, tako kot tudi zveni. Sremski tamburaši imenujejo prvi brač basprim, drugi brač pa tercbasprim ali basprimterc. Pri sremskem E-sistemu ali štimu je brač kitarske oblike. Obstajata dva štima, in sicer prvi igra vodilno melodijo, drugi pa melodično spremljavo ponavadi v tercah. Ima pet strun in sicer sta dve najvišji enako uglašeni. Uglasitev brača ali basprima sremskega štima: a1, e1, h, fis. Brač 3 ali E-BASPRIM: je prav tako hruškaste ali kitarske oblike, vendar je od nje manjši, nekoliko večji pa od A-brača. Ob igranju tretje melodije naredi zvok tamburaškega orkestra bolj poln in oblikuje celoto s 1. in 2. bračem. Z njim igramo globljo melodijo, nekakšno baritonsko linijo. III. brač je pogosto nosilec dinamičnih partov s poudarjeno interpretacijo in prehodi. Prva struna e1 je uglašena za čisto kvarto nižje od A-brača. V orkestru se večinoma pojavlja kot edino tovrstno glasbilo, redkeje pa sta v velikih orkestrih zastopana dva čelovića. Pri sremskem sistemu ali štimu je čelović oz E-basprim kitarske oblike. Igra tretjo melodijo, nekakšno globjo baritonsko linijo. Ima pet strun, in sicer sta dve najvišji enako uglašeni. Uglasitev čelovića ali E-basprima sremskega štima: e1, h, fis, cis.

TAMBURAŠKO ČELO (po italijansko: violoncello ) je velika tambura, ki ima v tamburaškem zboru podobno vlogo kot violončelo iz godalnega orkestra. Čelo največkrat izvaja basovsko melodijo. Na čelu sta dva para strun, uglašenih v kvinti: G-d, tako da obseg glasbila sega od G do e1. Part čela se piše v violinskem ključu za oktavo višje od realnega zvoka. Lep in poln zvok orkestra je nemogoče doseči brez tega glasbila. Ima kitarsko obliko tako kot brač, vendar je njegova značilnost glava v obliki polža. Melodijo, ki jo igra čelo, sestavljajo večinoma razloženi akordi, kombinirani z neakordičnimi toni. S takim partom in prijetnim zvokom, ki je oktavo višji od tamburaškega basa ter oktavo nižji od A-brača v sremskem štimu, zapolnjuje praznino v širokem spektru zvoka med bisernico in basom oz. berdo. Pri sremskem sistemu ali štimu je tamburaško čelo kitarske oblike. Igra povezovalno melodijo med osnovno in basovsko linijo. Ima štiri strune. Uglasitev tamburaškega čela sremskega štima: a, e, H, Fis. Čelo berde: z obliko spominja na berde, njegova funkcija pa je podobna tamburaškemu čelu, enako tudi njegova vloga v orkestru. Igra se pokončno, kot berde, vendar pa instrumentalist na tem glasbilu lahko sedi. Ima zelo prijetno barvo zvoka in skupaj s čelom naredi zvok orkestra prijetno poln. Je violinske oblike. Čelovič: je malo večja tambura. Pod trupom glasbila, ki je kitarske oblike, sta dva para kovinskih strun, uglašenih v kvintah, začenši s tonom c, tako da je obseg glasbila od c do c2. Part čelovića se izpisuje v violinskem ključu, vendar za kvinto višje. Torej toni na glasbilu zvenijo za kvintu globje od zapisanih. V tamburaškem zboru čelović ima vlogo tenorskega parta in se uporablja v več različicah kot I, II, III. Ponavadi je v velikem tamburaškem zboru čelović III nekaj večji od čelovića I in II. Njegov part se izpisuje v violinskem ključu, vendar za oktavo višje od resničnega zvoka.

BUGARIJA ali KONTRA (po arabsko: tambur - bulgari) je tambura srednje velikosti. V tamburaškem zboru se največkrat uporablja za akordično spremljavo. Ima kovinske strune in se gradi v dve velikosti: na bugariji 1 ( I ) so strune: c1-e1-g1, njen part pa se piše v violinskem ključu za kvarto bolj globoko, bugarija 2 ( II ) ima strune: g-h-d1, in se beleži tako kot zveni. Če so na bugariji napete štiri strune, sta obe levi uglašeni na najglobji isti ton. Prazne strune dajejo kvintakord in glasbilo je prilagojeno za igranje akordične spremljave, pri čemer daje ritem celemu orkestru. To je tipično spremljevalno glasbilo in je edino, ki v tamburaški skupini ali orkestru igra v obliki akordov. Udarec bugarije pogosto nastopa na drugi dobi za udarcem basa ali tudi na drugih delih dobe, zato jo v ljudstvu kličejo tudi kontra. Njen zvok je nekoliko višji od kitarskega. Bugarija torej najpogosteje igra na nenaglašenem delu takta. V tipičnem narodnem ali etno ritmu (2/4 ali včasih 4/4) bas in bugarija igrata ritem, ki ga slikovito imenujejo "es-tam". V orkestralnih kompozicijah je lahko vloga bugarije tudi širša od dajanja ritma in »kontriranja« basu. Oblika bugarije je podobna kitari, vendar se strune napenjajo na spodnji strani glasbila. Godec obesi bugarijo za vrat s pomočjo vrvice ali pasa in ponavadi udarja po vseh strunah. Pri sremskem E-sistemu ali štimu bugarija ima kitarsko obliko in igra akordično ritmično spremljavo. Obstajata dve vrsti bugarije v sremskem sistemu in to sta A-bugarija (kontra) in E-bugarija (kontra). · Strune A-bugarije (kontre) so: a, e, cis, A. · Strune E-bugarije (kontre) so: e1, h, gis, E. Berde, berda (tamburaški bas, begeš) je največje glasbilo v orkestru. Zaradi velikosti ga instrumentalist igra stoje. S pomočjo roke ali malo večje trzalke, narejene večinoma iz usnja, se strune udarjajo. V tamburaškem orkestru se berde ali begeš ne igra z lokom, čeprav je njegova vloga zelo podobna vlogi kontrabasa. Njegov part je podoben basovski liniji pri kateremkoli glasbenem sestavu. S svojim globokim zvokom je berde, begeš temelj, na katerem sloni zvok celega orkestra ali skupine, v kateri je značilno medsebojno igranje berde in bugarije (osnovni udar in kontra). Danes berde pogosto zamenjuje tudi kontrabas. Pri sremskem sistemu ali štimu ima berde ali begeš violinsko obliko in igra osnovne basovske tone ter je temelj ritmične osnove skupine. Njegove strune so: A, E, H1, Fis1.

Obstaja nekaj sistemov tambur, ki se razlikujejo glede na to, v koliko različnih tonov so imajo uglašene (naštimane) prazne strune. Dvoglasni kvintni sistem - Farkašev sistem Tambure dvoglasnega sistema so najstarejše vrste tambur. Ponavadi so štiristrunske, ki so v paru oz. dve po dve uglašene v razmaku kvinte (g-d, nekatere pa c-g). V ta sistem so bile uvrščene tudi enoglasne bisernice in prvi brač (t. i. farkaševske tambure), pri katerih so bile vse štiri strune uglašene v istem tonu d. Tudi dandanes obstajajo orkestri s tako enoglasno uglašenimi tamburami, čeprav se večinoma tudi njih uglašuje dvoglasno. Troglasni kvintni sistem - Jankovićev sistem Ima tambure s šestimi strunami, ki so uglašene v paru v intervalu kvinte g-d-a (nekatere c-g-d). Ta sistem imenujemo Jankovićev sistem. Večinoma se uporablja na Hrvaškem (Zagorje, Medjimurje itd.) Štiriglasni sistem - Sremski sistem (srijemski sistem) Ima tambure s strunami, uglašenimi v štiri različne tone v kvartnem intervalu. To so t.i. sremske tambure. Običajno imajo pet ali šest strun, od katerih sta samo dve najvišji parno uglašeni, ostale strune pa so enojne. Sistem je nastal v Bački in v Sremu (Srijemu) v začetku prejšnjega stoletja in ima korenine v troglasnem kvartnem sistemu. Pri vseh teh sistemih so prisotne tambure tako v hruškasti kot tudi kitarski obliki, pri sremskem sistemu pa je prisotna tudi violinska oblika tamburaškega basa (begeš).

Za igranje na tamburi je ljudski izraz »udarjati v tamburo« ali »tamburati«, vendar pa se vse pogosteje uporablja izraz »igrati tamburo«. Strune tambur se lahko udarjajo s prsti (s palcem), vendar le v izjemnih primerih, ko se želi igrati zelo potihem. Značilnejše in pogostejše je igranje s pomočjo trzalice (terzijsko pero, terzija), ki je bila izvorno narejena iz skorje višnje, iz orlovskega ali krokarjevega, pavovega ali gosjega peresa, v novejšem času pa se trzalka izdeluje iz celuloida, kravjega roga ali iz plastike. Trzalica se drži med palcem in kazalcem, včasih pa še s sredincem. Z njo se igra na dva načina: z udarjanjem (za krajše tone) ali s trzanjem (za daljše tone). Udarjanje je takrat, ko s prstom ali s trzalico za vsak ton le enkrat udarimo v struno od zgoraj navzdol. Tako se igrajo vsi kratki toni (osminke, šestnajstinke itd.), pa tudi tiste, ki jih določimo, da morajo zveneti kratko (staccato). Trzanje (nekateri pravijo: titranje ali drsanje) je, ko s trzalico čim hitreje drsamo, trzamo po struni in njihovo trzanje postaja podobno neprekinjenemu enakomernemu zvoku. S trzanjem izvajamo daljše tone (četrtinke, polovinke, cele note) in tiste tone, ki so v notnem zapisu označeni z oznako legato. Zaželeno je, da je trzanje čim hitrejše, čimbolj gosto in prefinjeno in po tem se prepozna kakovosten tamburaš. Njegovo trzanje je bolj polno in gosto. Tehnika desne roke je pri trzanju zelo pomembna, ker tamburaš pri trzanju premika roko le v zapestju in nikakor iz komolca. Bugarijaši (kontraši) udarjajo prek vseh strun od zgoraj navzdol prav tako z gibom iz zapestja. Tako se z enim udarcem po vseh strunah dobi trozvok oz. akord. Poleg z udarcem po praznih strunah mora bugarijaš preostale akorde prijemati s pritiskom leve roke na vse strune hkrati na različnih mestih na obiralki. Najpogosteje se uporabljajo durski, molski in durski septakordi. Včasih je potrebno na bugariji trzati vse strune hkrati; to se imenuje tremolo. Na berdetu (basu) se udarjajo vsi toni, razen v primeru, če je označen tremolo in takrat se s trzalico čimbolj gosto udarja, ponavlja ton.